Občina Poljčane se ponaša s številnimi izjemnimi in mogočnimi drevesi. Stara ter debela drevesa ob kmetijah, cerkvah, kapelicah, na trgih in ob razpotjih, so posadili naši predniki. Pod lipami, ki sodijo med najbolj spoštovana in čaščena drevesa, so se v davnini zbirali starešine in vaški veljaki, naši predniki so jih sadili kot simbol zmage nad Turki, bile so središča vaškega življenja; v srednjem veku brez njih ni bilo cerkve, kapele, gradu, vasi ali trga.
Izjemna in mogočna drevesa so bila cenjena tudi kot osrednji element družabnega življenja preteklih dni.Cenjena pa niso bile zgolj kot osrednji element družabnega življenja preteklih dni; njihov mehak, dišeč in prijeten les je vabil k izdelovanju mnogih predmetov, tudi poganskih malikov; njihovi cvetovi in listi so veljali kot pomoč za tisoč bolezni (’tiliae ad mille usus petendae’ je zapisal Plinij starejši). Iz naštetih razlogov smo si bržkone tudi Slovenci lipe izbrali za svoj simbol. Nekoč najdebelejše poljčansko drevo, Kosirnikova lipa se, žal, počasi poslavlja. Še zmeraj pa občudujemo Petrinino lipo v Zgornjih Poljčana pa lipo v Modražah ter lipi pri izviru v samostanu Studenice.
Tudi tise, ta z miti in legendami povezana drevesa brezsmrtnosti, so bile pogosto sajene ob domačijah poljčanske občine. Černogova, Bošakova, Kovačeva in Močnikova so le nekatere izmed mogočnih tisinih dreves, ki jih lahko občudujemo tod. Izjemni so tudi kleki ob cerkvenem portalu v Studenicah ter na nunskem pokopališču pa brini, še posebej Švaganova brina, ki varujeta vhod stare domačije v Križeči vasi. Pustičekov pravi kostanj ter hrast na Stanovskem pa v kategoriji listavcev simbolizirata moč in pokončnost drevesnih vrednot na Poljčanskem.
